Ne morem vsega ujeti
Večina bralk in mojih strank so ženske, ki jih zanima vse, kar je povezano z otrokom: kako zanj najbolje skrbeti, ga vzgajati, s čim in kako ga hraniti, oblačiti, vsestransko razvijati in podobno. So vestne mamice, ki otrokom namenjajo pozornost in ljubečo nego. Kar je odlično! Manj odlično pa je, kako se to na začetku materinstva odraža na drugih področjih. Ni mogoče vsega postoriti, nekaj je treba žrtvovati. Ni več toliko časa niti volje, da bi se posvetile sebi ali partnerju. Prihodki upadajo, stroški pa rastejo.
Kratkoročno je to mogoče zdržati, predvsem, če oba partnerja vnaprej računata na to in komunicirata o tem, kaj vse bo po rojstvu otroka začasno drugače. Končajo se pogosta zmenkovanja, večerje, kino, strasten seks. Prvo leto otrokovega življenja je za par velika preizkušnja. Zveni kot paradoks, če je otrok načrtovan in zaželen – ljubezen bi se namreč morala pomnožiti in doseči višji smisel, kajne? A ko pomislimo na vse spremembe, to ima smisel. Brez nege roža ovene, enako tudi partnerski odnos.

Pomemben je čas zase in čas s partnerjem
Moje glavna priporočila za vlogo partnerke so: 1) medsebojno komunicirati o svojih predstavah in potrebah, 2) si reči, da je to le obdobje, 3) ne zanemariti odnosa za vedno – poskusiti čim prej vzpostaviti redni čas samo za vaju dva, na primer, ko nekdo uro vozi otroka v vozičku ali se igra z otrokom v sobici, medtem ko ste vi v dnevni sobi.

Prav tako bi priporočila, da čim prej uvedete redni čas samo zase. Morda 10 do 20 minut vsak dan in dve uri vsak teden. Zdi se kot malenkost, a za mnoge ženske je to velika stvar. Bojijo se, ali se otrok ne bo počutil zapuščenega. Ali se bo partner znal enako dobro poskrbeti zanj kot one. Ali pa občutke krivde, kako zelo se veselijo časa brez otroka. Ta notranji konflikt – želim oditi, a ne bi smela – lahko vodi v tesnobo ali v to, da si ženska časa zase sploh ne bo znala vzeti.

Zelo dobro se s tem da delati preko kognitivno-vedenjske terapije. In včasih zadostuje, da o tem spregovorite s prijateljico. Pogosto ženske presenečeno ugotovijo, da imajo enake izkušnje, le da o tem ne govorijo na glas. Dobro je preprosto poskusiti, po majhnih korakih znova odkrivati same sebe. Kaj me osebno veseli? Kaj lahko naredim samo zase? Spijem toplo kavo? Vzamem si kopel? Preberem knjigo? Mi ustreza enkrat na teden? Ali enkrat na dan, vedno zvečer? Kdaj in s kom je moje dete brez mene najbolj sproščeno in jaz lahko brezskrbno odidem?

Otrok začuti mamino nelagodje
Če ženska dolgo časa potiska svoje jaz v ozadje, da bi bili vsi okoli nje zadovoljni, se to žal pogosto konča ravno nasprotno. Je izčrpana, preobremenjena, razdražena, izgublja spontanost, veselje in svojo edinstvenost, zaradi katere se je vanjo zaljubil partner. Tudi otrok začuti nelagodje pri mamici, četudi se navzven ves čas smehlja.

Kot otroška psihologinja zagotovo ne podpiram ekstremov, kot so puščanje otroka, da joka, ali pa takoj po šesttedenskem obdobju odhod na Havaje za mesec dni brez njega. Ampak ko enostavno ne zmorem več, otrok še vedno joka, hoče samo mene in imam občutek, da bom eksplodirala? Potem preprosto grem in si predpišem sprehod ali srečanje s prijateljico. Uro ali dve, to partner in otrok zdržita. In vi boste spet imeli od kje črpati moč. Kisikovo masko morate v letalu najprej nadeti sebi.“

—

BOX: Kaj bi vas zanimalo naslednjič? Svoje predloge napišite na vinci@kolorky.cz. Ali pa se kar takoj oglasite Lucii Miškóci v podporni skupini na Facebooku z imenom Nadehni se, mami.